Nasveti kinologa
PETARDE, OGNJEMETI IN ŽIVALI
Mnogo psov trpi zaradi strahu pred glasnimi zvoki. Pokanje pirotehničnih sredstev jim lahko zato povzroča velik stres, kar je še posebej izrazito v prazničnem času.
Živali slišijo mnogo bolje od nas. Bolj so občutljive tako na glasnost zvoka kot na frekvenco. Njihova ušesa namreč zaznavajo tudi frekvence, ki jih naše uho ne zazna, ne glede na jakost zvoka. Poki petard in ognjemetov, pa tudi grmenje in strele, so tako močni in prihajajo od tako daleč, da pes ne more določiti točnega izvora zvoka. To ga še dodatno prestraši, saj pred pokanjem ne more pobegniti.
Kako vemo, da je pes prestrašen?
Strah pred glasnimi zvoki se kaže na več načinov. Opazimo lahko pospešeno dihanje oziroma sopenje, nemir, živčnost. Psi pogosto cvilijo in lajajo, uničujejo predmete, iz grozljive situacije pa poskušajo tudi pobegniti.
Če je strah zelo močan in ne naredimo ničesar, da bi ga zmanjšali oziroma odpravili, se s časom običajno stopnjuje. Razvije se v fobijo - v neobvladljiv, nesorazmerno močan odziv na dražljaj (v tem primeru pok pirotehničnega sredstva). Fobija pred glasnimi zvoki se lahko kaže kot neprekinjeno lajanje, tuljenje, skakanje, brezglavo beganje, plezanje, uničevanje vsega, kar ima pes na dosegu. V poskusu pobega lahko pride tudi do samo poškodovanja.
Strah oziroma stres v telesu sproži fiziološki odziv. Poviša se srčni utrup, dihanje je pospešeno. Zaradi povečanega izločanja vode iz telesa žival pogosteje urinira in posledično več pije. Lahko začne zavračati hrano, v skrajnih primerih ali če pokanje traja dlje časa, se pojavita tudi driska in bruhanje. Tak odziv v telesu je avtomatski in ga ne moremo preprečiti oziroma ustaviti. Namenjen je preživetju - organizem pripravi na beg oziroma rešitev iz situacije, ki jo pes zazna kot nevarno.
Edini način, da preprečimo tak odziv v telesu, je z odpravljanjem strahu. Strahu pa ne moremo odpraviti s šolanjem oziroma ukazi in poslušnostjo.
Strah pred glasnimi zvoki se kaže na več načinov. Opazimo lahko pospešeno dihanje oziroma sopenje, nemir, živčnost. Psi pogosto cvilijo in lajajo, uničujejo predmete, iz grozljive situacije pa poskušajo tudi pobegniti.
Če je strah zelo močan in ne naredimo ničesar, da bi ga zmanjšali oziroma odpravili, se s časom običajno stopnjuje. Razvije se v fobijo - v neobvladljiv, nesorazmerno močan odziv na dražljaj (v tem primeru pok pirotehničnega sredstva). Fobija pred glasnimi zvoki se lahko kaže kot neprekinjeno lajanje, tuljenje, skakanje, brezglavo beganje, plezanje, uničevanje vsega, kar ima pes na dosegu. V poskusu pobega lahko pride tudi do samo poškodovanja.
Strah oziroma stres v telesu sproži fiziološki odziv. Poviša se srčni utrup, dihanje je pospešeno. Zaradi povečanega izločanja vode iz telesa žival pogosteje urinira in posledično več pije. Lahko začne zavračati hrano, v skrajnih primerih ali če pokanje traja dlje časa, se pojavita tudi driska in bruhanje. Tak odziv v telesu je avtomatski in ga ne moremo preprečiti oziroma ustaviti. Namenjen je preživetju - organizem pripravi na beg oziroma rešitev iz situacije, ki jo pes zazna kot nevarno.
Edini način, da preprečimo tak odziv v telesu, je z odpravljanjem strahu. Strahu pa ne moremo odpraviti s šolanjem oziroma ukazi in poslušnostjo.
Kako lahko odpravimo strah?
Edini način za odpravljanje strahu je desenzibilizacija, ki pa se je moramo lotiti dovolj zgodaj - več mesecev pred časom ognjemetov in petard. Potekati mora počasi, s tempom, ki ga je pes sposoben. Začnemo s tihim predvajanjem zvokov na razdalji, ki jo pes prenese oziroma na kateri na zvok še ne reagira. Nato zvok počasi približujemo, dokler ga pes mirno ne prenaša na taki razdalji, kot mu jo lahko zagotovimo tudi v vsakdanjem življenju.
Kaj lahko storimo, da psu olajšamo praznični čas?
- Preverimo neoporečnost opreme: zaponke na oprsnicah in ovratnicah morajo biti cele in nepoškodovane, enako velja za povodec. Če je pes begosumen, ga na sprehode vodimo pripetega na varnostno oprsnico.
- V času pokanja pirotehničnih sredstev se s psom sprehajamo na krajih, kjer je manj ljudi in manjša možnost pokanja oziroma so zvoki bolj oddaljeni. S prestrašenimi psi se bomo morali morda na sprehod odpeljati ven iz mesta.
- Sprehodi naj bodo kratki. Če menimo, da naš pes potrebuje daljši sprehod, naj bo ta v zgodnjih jutranjih urah.
- V hiši ali stanovanju pripravimo varno zavetje, ki je nekaterim živalim v pomoč. V delu hiše ali stanovanja, ki je najbolj oddaljen od oken oziroma izvora zvoka, mu pripravimo ležišče, vodo in nekaj igrač za žvečenje. Prostor naj bo temen in čim bolj miren vendar še vedno v bližini družine. Bližina družine je namreč tista, ki psu predstavlja varnost. Prostor naj si izbere pes sam; nikar ga ne silimo v prostor, ki smo mu ga izbrali sami.
- Psu omogočimo, da je v naši bližini. Če želi, mu dovolimo, da se naslanja na nas oziroma se stiska k nam ali nam zleze v naročje. Hkrati ga ne poskusimo tolažiti in mu ne dajemo priboljškov. Obnašamo se nevtralno, kot da zvokov ni, in mu zagotovimo možnost stika z nami.
- Psov, ki trpijo za strahom pred glasnimi zvoki, v prazničnem času ne puščamo samih. Če mu ne moremo zagotoviti naše bližine, je treba poiskati varstvo. Najbolje je, če za varstvo izberemo osebo, ki jo pes pozna.
- Psom, ki živijo zunaj v pesjaku, v tem času zagotovimo varno zavetje v kleti ali garaži. To je pomembno predvsem v večernih in nočnih urah, ko je pokanja pirotehničnih sredstev največ.
Česa nikoli ne smemo narediti?
Nikoli in pod nobenim pogojem psa ne kaznujemo. Strah pred glasnimi zvoki je čustvena stiska, ki povzroči fiziološki odziv telesa, na katerega pes ne more vplivati. Lastniki psu predstavljamo družino in s tem varno zavetje. Če ga kaznujemo, bo izgubil zaupanje v nas, njegov strah pa se bo še povečeval.
Psa ne tolažimo, mu ne dajemo priboljškov in se na situacijo sami ne odzivamo. Vsak naš odziv ali tolažba psu sporoča, da je situacija res nevarna, kar bo strah še povečevalo.
Psa ne zapiramo v kletko z namenom preprečevanja uničevanja stvari ali stanovanja. V kletki oziroma boksu se občutek nemoči še poveča, pes pa se lahko v poskusu pobega hudo poškoduje. Če se pes sam zateče v kletko, ga pustimo tam. Vendar naj vrata kletke ostanejo odprta, da bo imel možnost izhoda, če ga bo želel in potreboval.
Psa nikoli ne silimo, da se s svojim strahom sooči. Ne vodimo ga na kraje, kjer pokajo petarde ali ognjemeti in ga ne silimo, da v taki situaciji ostane. Tako strah le povečujemo, v skrajnem primeru pa se lahko pes zaradi strahu in občutka nemoči odzove tudi z agresijo.
Mladički in psi brez izkušenj s pokanjem
Pomembno je, da mladičkov in psov, ki s pokanjem še nimajo slabih izkušenj, ne prestrašimo. Izogibamo se neposredni bližini pokanja, na sprehode pa hodimo v mirna okolja, stran od množic. V primeru poka na zvok ne reagiramo, ampak se obnašamo, kot da se ni zgodilo nič. Pes nas bo namreč najverjetneje pogledal in opazoval našo reakcijo. Ko bo videl, da zvok ni vreden vznemirjenja, se tudi sam ne bo vznemirjal. V tem času se tudi izogibamo druženju s psi in ljudmi, ki se pokanja bojijo; mladiček se namreč strahu lahko hitro nauči od drugega psa.
Ko je strah resnično neobvladljiv, se lahko posvetujete z veterinarjem o pripravkih oziroma zdravilih, ki lahko psa pomirijo v stresnem prazničnem obdobju. Vendar naj bo to res le izhod v sili, naslednje leto pa se čim prej posvetujte z vedenjskim strokovnjakom, ki vam bo na psu prijazen način pomagal odpraviti strah pred glasnimi zvoki.
Besedilo pripravila: Petra Mohar